Tuesday, November 28, 1989

Drugi dan / Second day

2. dan: Bhote Odar-Bhul Bule
Hitro smo se privadili vsakodnevni rutini. Vstajali smo ob 6h zjutraj, ko je sonce obsijalo najvišje himalajske vrhove. Vreme je bilo vsak dan enako: zjutraj je bilo jasno, okrog poldneva so se začeli pojavljati posamezni oblački, do 6h zvečer, ko se je stemnilo, je bilo že precej oblačno, do 9h zvečer pa se je spet zjasnilo, tako da smo lahko vsak večer gledali zvezde.

Naš vodič Umes nam je vsak dan sproti določil, kolikšno razdaljo bomo prehodili, razložil, kakšna bo pot in povedal, v katerem kraju se dobimo zvečer. Potem nas je pustil, da smo šli po svoje, on pa je tekel naprej, da nam je rezerviral prenočišče. Kasneje se je vračal in preverjal, ali smo vsi prišli srečno na cilj. Imeli smo vsak svoj zemljevid, sicer pa poti niso bile markirane, saj smo hodili kar po glavni »cesti« po kateri so hodili tudi domačini do svojih vasi. Izgubiti se nismo mogli, ker če je že slučajno kje bilo kakšno razpotje, so nas otroci vedno usmerili na pravo pot. Nekajkrat smo ob poti naleteli na policaje, ki so včasih pogledali, ali imamo dovoljenje za treking.

Hodili smo po kolovozu med riževimi polji. Med potjo so za nami tekli otroci in vpili "Give me your pen". Vsi otroci namreč dobro govorijo angleško, ker hodijo v angleške šole. Kadar smo hoteli, smo od njih lahko kupili mandarine. Pot nas je vodila skozi vasice ob reki Marsyangdi, reko smo tudi nekajkrat prečkali. Viseči mostovi so bili boljši, kakor sem si jih predstavljala, narejeni so bili iz jeklenih žic in dokaj stabilni. Prvi dan hoje smo uspešno prestali, niti ni bilo zelo naporno. Večerjali smo dal bat.
Day 2: Bhote Odar-Bhul Bule
We soon fell into our everyday routine. We woke up at 6:00 AM, just as the sun lighted up the Himalayan peaks. The weather was the same each day: it was clear in the morning, then clouds started showing up during midday and by 6:00 PM when it was dark it was quite cloudy. By 9:00 PM it was clear again so we could watch the stars every night.

Our guide Umes decided what distance we would trek each day, explained what to expect along the way and where we would meet in the evening. Then he let us go on our own while he hurried ahead to reserve our sleeping accommodation. He later returned to make sure that we all made it safely. We each carried our own map although it wasn’t really necessary as we walked along the main “highway” that was used by the locals to get to their villages. We couldn’t get lost because if by any chance someone took a wrong turn, local children would point the way. Occasionally we ran into police officers who sometimes checked our trekking permits.

We hiked mostly on flat terrain among rice fields. Children ran after us screaming “Give me your pen”. They learn English in schools and so are quite fluent in the language. Sometimes they sold us mandarin oranges. Our path continued through small villages along the Marsyangdi river and we crossed the river several times. The bridges were much sturdier than I had expected, mostly they were made of steel wires. Thus we successfully completed our first hiking day. Our dinner was dal bhat.

No comments:

Post a Comment