Wednesday, August 22, 2007

Kilimanjaro


O vzponu na Kilimanjaro sem razmišljala že pred leti, pa potem nikoli ni bilo prave priložnosti, da bi šla. Zdaj, ko živimo v Afriki, je edino smiselno, da izkoristimo dopust na tem kontinentu in ko nas je sodelavec, ki je bil pred dvema letoma na Kilimanjaru, navdušil za ta podvig, je padla odločitev, da gremo. Pa smo šli v Tanzanijo, razen naše družine še sodelavki Olga iz Litve in Linda iz Latvije. I've thought about climbing Kilimanjaro many years ago, but there was never the right opportunity to go. Now that we live in Africa, it makes sense to spend our vacation on this continent. When a colleague who climbed Kilimanjaro two years ago inspired us for the challenge, the decision was made that we should go. So we headed to Tanzania, our family and two colleagues, Olga from Lithuania and Linda from Latvia.


Na Kilimanjaru ob večini poti ni planinskih koč, zato je treba nositi hrano, vodo, šotore in vso ostalo opremo s seboj. Kar seveda pomeni, da je treba najeti nosače oziroma prepustiti vso organizacijo agenciji, ki se ukvarja s tem. Za nas pet turistov nam je agencija priskrbela deset nosačev in dva pomočnika, ki sta nam stregla hrano, postavljala šotore, nas zjutraj budila in nam prinesla kavo v šotor ter skrbela, da nam je bilo čim bolj udobno, kolikor je na taki gori brez vode in sanitarij sploh mogoče. V odpravi je bil še kuhar, ki nas je z velikim veseljem razvajal. Nisem pričakovala, da nam bo na gori v skromnih okoliščinah recimo spekel pomfri, ocvrl pecivo, kuhal tople zajtrke, kosila in večerje s sadjem in zelenjavo. Potem smo imeli seveda tudi vodjo odprave in dva vodnika, ki so bili zadolženi za to, da so nas uspešno spravili na goro in nazaj dol. There are hardly any mountain huts on Kilimanjaro and therefore all food, water, tents and other supplies must be carried along. Which means that we needed porters or better yet, we hired an agency who take care of everything for us. For the five of us, the agency supplied ten porters and two assistants who served us, raised our tents, woke us up in the mornings and brought coffee into our tents and generally made sure that we were comfortable as much as possible, considering that there is no water or any facilities on the mountain. Our staff included a cook who was pleased to pamper us. I didn't expect that he would be able to make french fries, desserts, hot breakfasts, lunches and dinners that included fruit and vegetables in such meager conditions. We also had a head guide and two assistant guides whose job was to get us safely to the top of the mountain and back.


Prvi dan se je pot vlekla skozi deževni gozd in čeprav je avgust mesec z najmanj padavinami v letu, nas je takoj ob odhodu spremljala ploha. Zdaj tudi vem, kaj to pomeni hodit skozi deževni gozd, saj tudi ko je nehalo deževati, je kapljalo z dreves, vse je bilo mokro in blatno, gozd pa preraščen z mahom. Prespali smo v kampu Umbwe cave, v šotorih in se čim bolj izogibali blatu, ki ga je bilo polno vsepovsod. Drugi dan se je pot nadaljevala skozi deževni gozd, a smo nekje sredi dneva prišli nad mejo oblakov, kjer se je končno zjasnilo in smo šele prvič zagledali goro, na katero gremo. Za vzpon smo izbrali najbolj strmo pot Umbwe, ta je tudi najmanj obljudena, tako da smo bili prva dva dni sami z našo odpravo na poti. Drugi večer smo prispeli v kamp Barranco na nadmorski višini okrog 4000 m, ki leži na stičišču treh poti in tam smo srečali še mnogo drugih turistov s svojimi nosači, tako da je bil kamp poln šotorov in v njih na stotine ljudi. The first day our path took us through the rainforest. Although August is the month with the least rainfall, we were greeted by a rain shower as soon as we started. Now I know what rainforest actually means,it's wet and muddy and covered in moss all the time, even when it stops raining. We spent the night at Umbwe cave, sleeping in tents and trying to avoid the mud that was everywhere. On the second day our path continued through the rainforest but sometime during the day we came out of the clouds where it was finally sunny and clear and we could see the mountain where we were going for the first time. We chose the Umbwe path to ascend which is the steepest and also the least crowded and so our entourage was alone for the first two days of our climb. The second night we arrived at Barranco camp at elevation about 4000 m. This camp lies at the crossroads of three different ascent paths and there we met many other climbers with their porters and so the camp was full of people.


Tretji dan je bil namenjen aklimatizaciji, zato je bilo le nekaj ur hoje navzgor in spet nazaj dol. Močno sem občutila pomanjkanje kisika zaradi višine, sicer pa kakih večjih težav ni bilo, razen tega, da je bilo vedno bolj mrzlo, ponoči je zmrzovalo in smo imeli zjutraj slano na šotoru. Prespali smo v kampu Karanga, na nadmorski višini okrog 4000 m. Četrti dan smo se povzpeli še kakih 600 m višje, v kamp Barafu, ponoči pa se je začel vzpon na vrh. Poskusili smo se čim bolj spočiti pred vzponom, a me je zaradi pomanjkljive aklimatizacije bolela glava in mi je bilo slabo in zato ni bilo preveč počitka. The third day was set aside for acclimatization. We only walked a couple of hours uphill and then downhill again. I felt the lack of oxygen due to the high altitude, but I didn't have any other altitude related problems. It was getting colder and even freezing at night so that we had ice on our tents in the morning. We spent the night at Karanga camp at an altitude of about 4000 m. The fourth day we ascended about 600 m higher to the Barafu camp from where we made our summit climb during the night. We tried to rest as much as we could but it was difficult because I had a headache and was nauseous due to insufficient acclimatization.


Ob 11h zvečer smo odrinili proti vrhu, nas pet turistov in trije vodniki, razen naše skupine pa še številni drugi turisti s svojimi vodniki. Temperatura je bila pod ničlo, ko smo se vzpenjali, pa je postajalo vedno hladneje. Težko smo dihali zaradi višine in po skoraj štirih urah sopihanja v temi navzgor na nadmorski višini kakih 5300 m je sina premagala višinska bolezen, tako da ni več vedel, kje je in kam gre, zato sta se z Markom obrnila nazaj in se v spremstvu vodnika vrnila v kamp. Olga, Linda in jaz pa smo se ob pomoči preostalih dveh vodnikov prebijale naprej.

V nadaljevanju je zvilo Olgo. Bruhala je, a ji je bilo potem bolje in smo šli naprej. Naslednja je bila na vrsti Linda, ki je omedlela, na srečo jo je vodnik pravočasno ujel. Vsedli smo se na skale, popili nekaj požirkov vode in pojedli košček energetske ploščice, Linda se je ozavestila in smo odrinili naprej. Dalj časa počivati ni bilo mogoče, saj bi zaradi mraza verjetno pozebli. Bilo je zelo naporno in nisem se mogla odločiti, ali naj raje bruham, ali omedlim. Razmišljala sem, da če omedlim, ne bom mogla naprej, nazaj pa je bilo tudi vprašljivo, ali bi me kdo nesel, za bruhanje pa mi tudi ni bilo preveč, čeprav mi je bilo slabo. Začelo me je zebsti v prste na nogah in me je zaskrbelo zaradi omrzlin, pa sem se spomnila, da je treba migati s prsti na nogah, da jih ogrejem. Skoncentrirala sem se na pomikanje naprej, počasi, najprej ena noga naprej, vdih in izdih, pomigati s prsti, potem druga noga naprej, vdih in izdih in tako dalje, ure in ure v temi in mrazu po serpentinah navzgor. Še dobro, da je bila tema, sicer če bi vnaprej videla, kako daleč je treba še prilesti, bi morda izgubila voljo. Voda, ki sem jo imela za pitje, je začela zmrzovati, zato sem prestavila pollitersko plastenko v notranji žep bunde. Najbolj sem si želela, da bi se zdanilo, a kar ni hotelo postati svetlo.

Šele ko smo se po sedmih urah hoje končno privlekli na greben, na točko imenovano Stella Point na nadmorski višini okrog 5700 m, se je začelo nekoliko svetlikati na obzorju. Imeli pa smo še dobre pol ure in 100 višinskih metrov poti po grebenu do vrha. Poskusila sem ugasniti naglavno svetilko, ki sem jo imela prižgano vso pot, a skozi rokavico nisem občutila gumba, zato sem snela rokavico in jo ugasnila, bilo pa je tako mrzlo, da sem potem še nekaj časa ogrevala roko. Na vrhu smo se na hitro fotografirali, potem pa se obrnili nazaj, saj zaradi vetra in mraza ni bilo možno posedanje in občudovanje razgleda. Na grebenu je sicer sneg, a ga ni prav veliko, večji del poti je kopen. To, kar se iz daljave vidi kot sneg na Kilimanjaru, je v resnici sosednji ledenik.
All five of us, along with our three guides started the summit climb at 11 PM. In addition to our group there were countless other tourists with their guides. The temperature was below freezing when we started and it only got colder as we ascended. We had difficulty breathing due to the altitude and after almost four hours of gruelling climbing at an altitude of about 5300 m our son succumbed to altitude sickness. He became disoriented and so Marko decided that they should return back down to camp accompanied by one of the guides. Olga, Linda and I continued our way up supported by the remaining two guides.

The next victim was Olga. She vomited but she felt better after that and so we continued. Then Linda fainted and the guide was fortunately there to catch her before she fell. We sat down for a while, drank a few sips of water and ate a bite off an energy bar. Linda came to and we continued. We couldn't rest longer because we could get frostbite. It was very tough and I couldn't decide whether I should vomit or faint. I thought that if I faint, I couldn't go on and they probably wouldn't carry me back down and I didn't feel like vomiting although I was nauseous. My toes were cold and I remembered that I need to move them to increase circulation. I concentrated on moving forward slowly, first one leg, then the other, inhale and exhale, wiggle my toes and so on, hours and hours on end in the dark and the cold on the winding path upwards. Since it was dark I couldn't see how much further the path went and I'm glad that I didn't know or I might have become discouraged. My drinking water started freezing so I placed the bottle in the inside pocket of my parka. I wished so much for daylight that just wouldn't come. 


Only after seven hours of going uphill, when we reached the Stella Point on the ridge at an altitude of about 5700 m, a promise of dawn showed on the horizon. We still had a good half hour and about 100 m of altitude to go. I tried to switch off my headlamp that I used during my climb but I couldn't do it with my glove. I removed the glove just to do that but it was so cold that I spent some time after that warming back my hand. At the summit we took a few minutes to take photos and immediately turned back as it was much too cold and windy to hang around and admire the view. There is some snow on the ridge, but not much as most of the path is dry. What looks like the snows of Kilimanjaro from afar is actually the neighboring glacier.


Na poti nazaj do kampa nas je vodnik peljal dol po melišču in tako smo celotno pot, za katero smo navzgor porabili skoraj 8 ur, nazaj grede opravili v manj kakor 2 urah. Za kratek čas smo se spočili in na hitro pomalicali, saj nas je kuhar pričakal s toplo juho, potem pa takoj odrinili nižje navzdol, v kamp Mweka na nadmorski višini okrog 3000 m. Tam sem se prvič po nekaj dneh pošteno naspala. Naslednji dan smo se spustili v nižino, spet skozi deževni gozd in blato, a nič hudega, saj nas je na koncu poti čakal hotel s tušem in vročo vodo in vrnitev v civilizacijo. On our way back down our guide led us along the scree which allowed us to slide down and so it took us less than 2 hours to get down the slope that took us almost 8 hours to ascend. We rested briefly and had lunch as our cooked awaited us with warm soup. Then we continued back down to the Mweka camp at an altitude of about 3000 m. After many days I finally had a good night's sleep. The next day we continued down through the rainforest and mud, but it didn't matter because we knew that a hotel with a hot shower and civilization awaits us.


Tako torej, uspel mi je vzpon na Kilimanjaro. Saj sem zadovoljna, da sem prilezla na vrh, a če bi me zdaj kdo vprašal, ali se je splačalo in ali bi šla še enkrat, bi rekla odločno ne. Zdelo se mi je mnogo preveč napora za premajhno zadovoljstvo, saj na vrhu nisem utegnila resnično uživati ob dosežku, ampak sem si le želela, da bi se vse skupaj čim prej končalo. Morda bi bilo drugače, če bi si vzeli več dni za aklimatizacijo, tako da me vsaj ne bi mučil glavobol in slabost med vzponom na vrh. Doživetje pa je bilo vendarle nepozabno, zlasti ker so vodniki in ostali člani odprave odlično skrbeli za nas. So I finally made it to the summit of Kilimanjaro. Of course I'm glad that I made it up there, but if you were to ask me whether it was worth it or whether I would do it again, I would say definitely no. It was too much effort for very little reward because I couldn't really enjoy being on the summit and I only wanted for the suffering to end. Perhaps it might have been different if we took more time to acclimatize to the altitude so I wouldn't have a headache and nausea. But in general it was an unforgettable experience especially since our guides and other members of our support team took such good care of us.

Tuesday, July 3, 2007

Epilog / Epilogue

Kakih 15 let kasneje je bila znanka na trekingu okoli gorovja Annapurna, torej na isti poti, kakor smo jo obdelali mi. Najtežje ji je bilo, ker je morala vsak dan hiteti, da je čimprej končala etapo in še dovolj zgodaj prispela do prenočišča, dokler je bilo še kaj tople vode za tuširanje, kasneje je tople vode namreč zmanjkalo. Kako, prosim? Topla voda? Tuširanje? Mi smo se umivali in prali cunje kar v ledeno mrzli reki. Some 15 years later a colleague told me about her recent Annapurna circuit trek, the same one we took. The most difficult part for her was that she had to hurry to finish each day's hiking early enough so that when she arrived at her hotel there was still some hot water left in the showers. Excuse me? Hot water? Showers? We washed ourselves and our clothes in the freezing cold river.

Wednesday, May 2, 2007

Velikih pet / The big five


Pravijo, da je cilj vsakega pravega lovca na divje živali, da ulovi velikih pet: lev, leopard, slon, nosorog in bivol. To so živali, za katere velja, da so najnevarnejše in torej najtežje za ulovit. V sodobnem času je lov na divje živali strogo omejen oziroma večinoma kar prepovedan, kar velja vsaj v Južnoafriški republiki. Na lov na divje živali pa se menda lahko še vedno hodi v Zimbabve, kjer je zaradi politične krize in korupcije mogoče tudi to, kar je sicer prepovedano. Če že lov na divje živali v sodobnem času ni več tako popularen, kakor je bil včasih, pa je postal cilj vsakega pravega turista, da hodi toliko časa v safarije in naravne rezervate, dokler v živo ne vidi vseh pet najnevarnejših živali. They say that the goal of every wild animal hunter is to hunt the big five: lion, leopard, elephant, rhinoceros and buffalo. These animals are the most dangerous and therefore the most difficult to hunt. In modern times hunting wild animals is very limited and mostly prohibited, at least in South Africa. It might be possible to go hunting in Zimbabwe where the political crisis and corruption can cloud the illegal aspect of hunting wild animals. Since hunting wild animals is not popular in modern times, it has become the goal of every tourist to visit safaris and national parks until they at least see all five of the most dangerous animals.


Izmed velikih pet sem doslej v safarijih videla in fotografirala leva, slona in nosoroga. Bivola in leoparda pa zaenkrat le v živalskem vrtu, tako da še nisem dosegla kvote videti vseh pet v divjini. Fotografije sem posnela tako, da sem odprla okno v avtu za nekaj centimetrov, toliko, da sem skozi potisnila fotoaparat in uporabila zoom, zato so živali videti precej blizu, a so bile kar na varni razdalji. Among the big five I have so far seen and photographed the lion, elephant and rhinoceros in safaris. I have only seen the buffalo and leopard in zoos which doesn't count. I took the photographs by opening the window on our car just a crack, enough to be able to squeeze the camera through and used the zoom to make the animals seem closer although they were quite a safe distance away.


Enega izmed levov sem srečala tudi iz oči v oči, saj se je sprehodil mimo našega avta v safariju. Takega kralja živali sigurno ne bi hotela srečati v divjini, je tako velik, da je z glavo segel do višine moje glave, ko sem sedela v avtu. Čeprav levi v safariju večinoma izgledajo kot nekakšne ogromne muce, ki lenobno poležavajo v senci, se je pred kratkim v enem izmed bližnjih naravnih rezervatov zgodilo, da so levinje pojedle lastnika. Prav zares, najbrž je tudi lastnik mislil, da je varno in je stopil iz avtomobila, pa so se levinje odločile, da je čas za malico. Zelo hitro so sicer pridrveli na pomoč reševalci, varnostniki in policija, a so bili na žalost nemočni, saj je bilo težko razgnati pet lačnih levinj pri jedi. I met one of the lions eye to eye when he walked by our car in a safari. I certainly wouldn't want to meet such a lion king in the wild. He was so large that his head came up to my head when I was sitting in the car. Although the lions in safaris look like huge tame kitty cats that lie lazily in the shade, they can be really dangerous. The lionesses ate their owner in one of the nearby safaris recently. It's a true story, the owner probably thought he was safe and he exited his car, but the lionesses had other plans. The paramedics, security guards and police arrived very quickly but they weren't able to help as it proved impossible to save a human from five hungry lionesses.


Razen velikih pet je v safarijih mogoče videti seveda še mnoge druge živali, recimo zebre, žirafe, divje svinje, pa številne različne vrste antilop, ki imajo tu vsaka svoje ime, na primer springbok, gemsbok, blesbok, eland, impala, hartebeest, wildebeest, kudu, itd. Potem so tu še številne vrste ptičev, od katerih prav nobenega ne prepoznam. In addition to the big five, there are many other animals that can be seen in safaris, for example zebras, giraffe, wild boars, and many different species of antelope, each with its own name, such as springbok, gemsbok, blesbok, eland, impala, hartebeest, wildebeest, kudu, etc. Then there are the countless species of birds that I'm not familiar with.


Ugibam, da antilope večinoma ne sodijo med ogrožene vrste živali, saj se nekatere med njimi pojavljajo na jedilnih listih v restavracijah (zebrini zrezki, springbokov carpaccio, posušeno meso kuduja, itd.). I'm guessing that antelope aren't protected species of animals because they can be found on menus in restaurants (zebra steak, springbook carpaccio, dried kudu meat, etc.).

Thursday, March 1, 2007

Kurje glave / Chicken heads


V službenem bifeju nam vsako jutro streže kavo zgovoren tip po imenu Sam. In je beseda dala besedo in se je izkazalo, da se tip v prostem času ukvarja tudi s turizmom, pa se je ponudil, da nam organizira lokalnega vodiča in nas peljejo na ogled Soweta (kar se je kasneje izkazalo za precejšen strošek iz naše strani oziroma za dober zaslužek iz njegove strani). Pa nič ne de, dogovorili smo se tudi za večerjo, na kateri so Sam in njegovi prijatelji pripravili tradicionalno afriško hrano, s seboj na žurko pa so pripeljali tudi svoje punce, tako da je bilo hrane, zabave in plesa na pretek. A talkative guy named Sam works at the coffee shop where we go for coffee every morning. And he told us that in his spare time he is a tour guide and he offered to take us to Soweto with a local guide (which later proved to be quite expensive from our side and probably quite profitable from his side). Nevertheless we also accepted his offer of dinner where he and his friends would bring traditional African food. Their girlfriends came along and so the dinner evolved into a party with plenty of eating, dancing and fun.


Med jedmi, ki so jih prinesli gostitelji, je najbolj znan moroho, tradicionalna afriška jed iz špinače in arašidov, vendar se moderni afričani znajdejo in namesto arašidov uporabijo kikirikijevo maslo, ki ga kupijo v trgovini. Mesne jedi pa so za bolj močne želodce, saj je najbolj opevana jed narejena iz kurjih glav in nog. Izgledalo in dišalo je sicer kar v redu, saj so bile glave in noge skuhane v zelenjavni omaki z začimbami, a nisem se mogla prisiliti, da bi dala kurjo nogo, kaj šele glavo, v usta. Na sosednjem krožniku pa je bila kurja drobovina, načeloma sicer prav lepa kurja jetrca, želodčki in ledvica, prav tako dišeče začinjeno, a vmes so bila prepletena kurja čreva. Menda posebna specialiteta. Tudi ta jed je z moje strani ostala nedotaknjena. Nekako se nisem mogla znebiti občutka, da so naši gostitelji verjetno popoldne doma lepo pojedli belo kurje meso, potem pa so nam tujcem kot specialiteto prinesli, kar je ostalo: glave, noge in črevesje. A sem opazila, da so tudi gostitelji z veseljem jedli prinesene jedi, torej jih najverjetneje res tudi sami jedo in niso le nekaj, kar podtaknejo turistom. The most well known dish that our hosts brought to the dinner was moroho, a traditional dish made with spinach and peanuts. The dish has been modernized so that store bought peanut butter is used instead of peanuts. The meat dishes require a strong stomach. The most glorified dish contains chicken heads and feet. It looked and smelled quite nice because the heads and feet were cooked in a spiced vegetable sauce, but I just couldn't bring myself to put a chicken foot, much less a chicken head into my mouth. The next plate contained chicken innards. There were nicely spiced chicken livers, stomachs and kidneys but there were also intestines snaking over the plate. It's supposed to be a delicacy but I didn't touch this one as well. I couldn't shake the feeling that our hosts probably ate the white chicken meat at home when they were preparing our food and brought us what was left over: heads, feet and intestines. But I noticed that they ate the dishes as well which means that they don't make them just to scare tourists.


Kot priloga je obvezen "pap", to je tu zelo razširjena hrana, še najbolj podobna žgancem ali močniku. Jed skuhajo iz koruzne moke, okus ima povsem koruzen, barva pa je bela, saj tu gojijo posebno sorto zelo svetlo rumene koruze (mimogrede, tudi jajca so tu bolj bledo rumene barve, verjetno zato, ker kokoši jedo to svetlo koruzo). Tako koruzno moko prodajajo v trgovinah v velikih vrečah, največkrat vidim, da jo ljudje kupujejo v vrečah po 5 kg. Kruha pa očitno ne jedo preveč. V trgovinah prodajajo v velike vreče pakiran toast, nekaj je tudi rženega kruha, tu pa se izbira neha. Kadar si zaželim kruh v štruci, je treba v Spar, kjer – če imam srečo in je na zalogi, tu se namreč ne poglabljajo preveč v optimizacijo oskrbovalnih verig – se dobi ciabatta ali francoska štruca. Kakšna škoda, da ob vseh teh vrečah koruzne moke ni še nikomur prišlo na misel, da bi lahko spekli koruzni kruh. A side dish is the "pap", a very popular dish that resembles porridge or polenta. They make it from corn flour, it tastes just like corn, but the color is white which is due to a very light yellow variety of corn that is grown in Africa (by the way, eggs are also very light yellow in color, probably because the chickens also eat this light colored corn). The flour is sold in supermarkets in large bags, most often I see people buying it in 5 kg packages. They obviously don't eat much bread. I usually find giant bags of toast in supermarkets as well as some rye bread but that's where the selection ends. If I want a loaf of bread I have to go to Spar where - if I'm lucky and it's available, they don't pay much attention to supply chain optimization - I can find a ciabatta or a French loaf. It seems a shame that with the large bags of corn flour no one has thought of baking corn bread.


Zraven hrane je na afriško večerjo prišla še velika plastična posoda tradicionalnega afriškega piva. Je motno in ima nekako kiselkast smetanast okus. Takoj smo navalili vsak s svojim kozarcem, a so nas gostitelji podučili, da se afriško pivo ne sme piti stoje, saj bi s tem menda užalili njihove prednike ali nekaj takega, ampak ga je treba piti spoštljivo sede. V nadaljevanju smo potem raje pili običajno pivo iz pločevinke kar stoje, kakor se za pravo žurko spodobi. In addition to food, a large plastic container of traditional African beer also made its way to the dinner party. It's cloudy and has a sour and creamy taste. We immediately grabbed a glass each but our hosts enlightened us that African beer shouldn't be drunk while standing up as that may offend their ancestors or something like that, but that we should respectfully sit down. We rather drank normal beer from cans while standing up as befits a good party.

Wednesday, February 21, 2007

Narava v Johannesburgu / Nature in Johannesburg


Johannesburg spada med mesta z največ zelenimi površinami na svetu. Kakšna škoda, da iz varnostnih razlogov večina teh zelenih površin sameva. Mesto je prepredeno z drevoredi, parki, botaničnimi vrtovi in naravnimi rezervati. Razen nekaterih zelo frekventnih lokacij, kamor hodijo domačini na družinske piknike in so posebej varovane, so na večini naravnih rezervatov obvestila, naj bodo obiskovalci pozorni na osebno varnost in naj se ne gibljejo posamično, ampak v skupinah najmanj 3 ljudi. Johannesburg is one of the cities with the largest green areas. What a shame that most of these green areas are deserted for safety reasons. The city is filled with trees, parks, botanical gardens and nature reserves. Except for a few highly frequented locations where local families go for picnics that have security guards, most of the nature reserves carry warning signs that visitors should take care of their personal safety and go in groups of at least three people.


Tu zelo pogrešam hojo po hribih, vendarle se da z malce iznajdljivosti izvesti tudi to. Kar se tiče hribov, v Johannesburgu ni praktično nobene ravnine, vse gre nekako gor in dol, tako da hoja po ravnem sploh ni mogoča. Nekateri naravni rezervati imajo objavljene termine, običajno enkrat ali dvakrat mesečno, za organizirane skupinske pohode. Na en tak organiziran pohod sem šla v Melville Koppies. Zbralo se nas je kakih 30 ljudi, nekateri so pripeljali tudi pse. Šli smo na pohod z vodnico, ki nam je spotoma povedala marsikaj zanimivega. Na primer, da se v tem rezervatu srečujejo tradicionalne afriške verske skupine, kjer imajo nočne obrede. Kaj natanko počnejo, ni znano, vendar oskrbniki rezervata občasno najdejo kokoši s prerezanimi vratovi, kar daje slutiti, da se verjetno gredo obrede žrtvovanja, ki so sicer načeloma prepovedani. Living here, I miss hiking. But with a little planning it can be done. As far as hills are concerned, Johannesburg is not flat at all, it just goes up and down so that walking on flat terrain is not possible. A few of the nature reserves have guided walks, usually once or twice a month, where individuals can attend as part of a larger group. I joined a guided walk in Melville Koppies. There were about 30 of us and some brought their dogs along. The guide led us on our walk and told us interesting facts along the way. For example, tribal local people gather in the nature reserve for their night rituals. No one knows what exactly they do, but the guards sometimes find chickens with their heads cut off which indicates that they do sacrifice rituals that are generally not allowed.


Še en izmed naravnih rezervatov je Klipriviersberg, oddaljen le 11 km od strogega centra mesta, a je tako velik, da se v njem počutiš kakor v divjini. Ta rezervat je dokaj varen za hodit, saj je povsem ograjen, na vhodu pa je varnostnik. Vendar ograja ni zaradi varovanja pohodnikov, ampak zato, da ne bi ušle živali, ki živijo v njem. Od večjih živali so to zebre in antilope. Bilo pa je tudi mnogo ptičev in številne avtohtone rastline. Zelo mi je všeč sukulentna rastlina, neke vrste aloe, ki raste vsepovsod, je zelena z belimi pikami in rdečo obrobo. Šla sem v vrtni center, da bi jo kupila za domov, a je tam ne prodajajo, seveda, saj tu raste kot plevel. Another nature reserve is Klipriviersberg, about 11 km away from the city center, but is large enough to give visitors a sense of being in the wilderness. This reserve is generally safe to walk around in because it is completely fenced and a guard sits at the entrance. The fence is not there for guarding hikers but to keep the wild animals from escaping. Among larger animals there are zebras and antelopes. I also saw many birds and local plants. I love a succulent plant, some kind of aloe, that grows all over, it's green with white spots and a red border. I looked for it in a garden center to buy it as a houseplant, but they don't have it as it's considered a weed.

Wednesday, March 8, 2006

Lanzarote

Vacation

Camel ride

Jameos del Aqua

Sculptures on a beach

Botanical garden

Bird show


Vineyards

Algae on volcanic rock